božidar novak

Božidar Novak odnosi z javnostmi

petek, 23. avgust 2013

Od veljaka do bedaka

Gašpar Gašpar Mišič mi je všeč. Je pravi literarni lik. Prav prirasel mi je k srcu. Pridobil si je simpatijo, kot šibkejši. Vsi pljuvajo po njem. Novinarji se delajo norca iz njegove parafraze, da bi njegova stranka lahko poslovala celo med pingvini. Drugi so mu obesili, da je državni sekretar za specialne projekte. O njegovem dvojnem imenu je toliko zgodb, da sodijo na Dneve poezija in vina, ki te dni potekajo na Ptuju. Da se je nekoč imenoval Nedeljko, da je pravzaprav iz Đakova, do tega, da obvladuje obalno podzemlje. Da je velik del nepremičnin v Piranu v njegovi lasti. A tem tračem pač ni verjeti. Imajo, po Bronislawu Malinowskem, samo socialno funkcijo osmišljanja naših odnosov.

Gašpar Gašpar je dokončno zablestel v mojih očeh, ko je Slavku Bobovniku v Odmevih kar po telefonu razložil, da sebe ne ceni za 5, ampak za 5 +. In da je seveda daleč najboljši kandidat za vodenje Luke. Na tviterju so mu napisali, da na fakulteti 5 + pomeni nezadostno … Paradigma Gašparja Gašparja Mišiča ni ne komunikacijska ne politična. Ne piarovska ne kadrovska. Ima pač opraviti samo z zdravo pametjo. V naših krajih se je vedno politično kadrovalo. Pa naj gremo nazaj do starih Slovanov, Frankov, Bogomile. Ali Franca Jožefa, kralja Petra, Tita in Kardelja, Kučana in vseh tistih, ki so to počeli zadnjih dvaindvajset let. Tam (za mlajše Tovarna avtomobilov Maribor) je nastal, ker je Hitler želel izdelovati letalske motorje v nemškem Marburgu. In vodili so ga iz Berlina. Nafta Lendava je do leta 1990 sodila pod ingerenco Beograda. Vse o tem je tako ali tako pred smrtjo povedal Niko Kavčič, partizan, ki je po vojni ustanavljal Luko Koper, Splošno plovbo, banke …

Skratka, tisočletja so bili “direktorji” vazali, ki so dobili v fevd politično moč. Pa naj bo z Dunaja, iz Beograda, Rima. Ali Ljubljane zadnja desetletja. Večina gospodarske lastnine je bila državna in zato je bilo kadrovanje politično. Slovenci si svoje prvotne privatne akumulacije kapitala preprosto nismo uspeli ustvariti. Če pa smo jo že, smo jo tudi kmalu uničili ali podržavili. Kot to piše Drago Jančar v svojem romanu To noč sem jo videl. In kaj je tu kriv Gašpar Gašpar Mišič? Nič. Razen da ni opazil, da so se časi spremenili. Konec devetdesetih smo na Finskem izvajali projekt za Nokio. Celo na Petrol smo vozili finske podjetniške svetovalce. In pred petnajstimi leti je bilo na Finskem najbolj popularno, da vsi izrivajo politiko iz nadzornih svetov.

Skratka, kar so naredili Finci pred petnajstimi leti, čaka Slovence danes. Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati, mu zaupati. Cilj dosežejo, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo. Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, zahtevajo, da odstopi. Vodja, menedžer, “lider”. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem, razen tebe, in ti ga nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, vse že tako ali tako vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert D. Kaplan, profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. In svetovalec predsednika Obame. Moramo si priznati, da je celotna družba do nedavnega stremela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je časopis pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteoritno vstopila najprej v vodenje politike, nato pa v gradnjo države. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka, nekoč lastnika Viatorja & Vektorja. Zdaj v stečaju. Pa vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je čez noč postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda – kot Ikarus so poleteli previsoko. Kot Ikarusu jim je sonce zažgalo krila. Škandali so jih v trenutku pognali z višav. Padli so hitro in zelo močno. Zdi se, da so, šele ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.Kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost? In ali ni mogoče morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri?

Elitni igralci in zmagovalci pričakujejo vse. A pogosto končajo brez vsega. Ko se posameznik v svojem poklicu prebija na vrh, je prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kakršni sta prevzemanje tveganj in kršenje pravil, pogosto zaželeni. Percipirani sta kot pokazatelja dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takšnemu ravnanju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva. S sindromom “najlepša si v deželi tej”: vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji znamo marsikomu zamegliti um.Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Preprostost je odgovor. Živimo tako kot takrat, ko smo začeli. Kot je dejal investitor Warren Buffett, zdaj eden najbogatejših na svetu: Moj življenjski slog je enak kot pred 40 leti. Tega, da je ta Warren bogatejši od sekretarja Gašparja Gašparja, ni treba posebej poudarjati.

torek, 20. avgust 2013

Bunga bunga, marketing in kreativne industrije

Pred dvema letoma smo v Marketing magazinu zapisali, da je bunga bunga največja evropska blagovna znamka zadnjih nekaj let. Pojem so Evropejci Italijani v trenutku globalizirali. Stara dama Evropa si je pač privoščila malo prestižne seksualne zabave. Z enim od evropskih predsednikov vlad. Zagotovo bo ameriška kulturna prestolnica Hollywood o bunga bunga kmalu posnela film za oskarja. Naslov bi lahko bil Ruby, Mubarakova nečakinja. Ja, tudi fizkultura je kultura.

Kultura pa postaja evropska politična paradigma. Glavni tok. Konec lanskega leta je predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso poslal sporočilo Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropskemu ekonomskosocialnemu odboru in odboru regij. Dal mu je naslov Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU. Tekst obsega štirinajst strani. Na spletu ga lahko najdete celo v slovenščini. Ključno bi lahko strnili v dva stavka. Kulturni in ustvarjalni sektorji v EU prispevajo 3,3 odstotka BDP-ja in zaposlujejo 6,7 milijona ljudi (3 odstotke vseh zaposlenih). Podjetja, ki porabijo dvakratnik povprečnega zneska za ustvarjalne vložke, imajo za četrtino večjo možnost za uvedbo inovacij izdelkov. Med letoma 2008 in 2011 se je zaposlovanje v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih izkazalo za bolj prilagodljivo kot celotno gospodarstvo. Eden izmed ciljev je tudi povečati delovna mesta v kreativnih industrijah na 9 odstotkov do leta 2020.

Ne bomo sodili o tem, kam uvrstiti te kulturne paradigme. Jih bo pa treba izkoristiti. Sedaj jih ne. Niti poznamo jih ne. Pomenljiva je izkušnja Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Programski direktor Mitja Čander se je pred kakim letom vrnil iz Bruslja in sporočil, da evropska kulturna mesta (beri, Benetke, Antwerpen, Amsterdam, Barcelona …) počrpajo več milijard za kulturne projekte. Ker programski direktor, ki je tudi literat, skoraj nič ne vidi, sem seveda šel preverjat številke. In ugotovil, da v Slovenijo ni prišel z naslova kulturnih mest niti evro. Ker pač nihče ni šel vprašat. In ker nismo imeli referenc. Z referencami in izkušnjami Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 (20 odstotkov več prenočitev, 50 odstotkov več dnevnih gostov, 10 odstotkov več dodane vrednosti v prihodkih) se je ekipa, ki je vodila projekt, odpravila na razgovore po »slovenski kreativni transverzali«. Vsebinska prenova Stare elektrarne na premog v Premogovniku Velenje, Mercatorjevega Maximarketa, ki je v sklopu zaščitenega Trga republike, muzeja Pošte in Telekoma Slovenije, potniškega terminala v Luki Koper … Seveda se je pojavil sindrom primarnega marketinga. O tem je govoril celo v oddaji Pogledi Slovenije. Češ da se direktorji velikih podjetij obnašajo kot državni uradniki.

Tisti, ki nas je dr. Dušan Radonjič učil marketinga, vemo, da primarni marketing pomeni najprej osmisliti potrebo. Za razliko od sekundarnega, ki izpostavi prednosti. Skratka, veliko bo še treba, da bodo tudi slovenska podjetja spoznala potrebo po sistematični kulturni in kreativni funkciji kot funkciji vodenja. Občine bodo to morale prej. Minister Grilc jim nalaga obvezno pripravo kulturnih strategij. Brez njih sploh ne bodo mogle več priti do nobenih sredstev.

Vse velike kulture imajo svoje kulturne paradigme. Pa naj si bo to Hollywood, ki je celo sproduciral predsednika ZDA. Igralca Ronalda Reagana. In guvernerja Kalifornije Arnolda Swarzeneggerja. Ali Titova štafeta mladosti, ob kateri je v Jugoslaviji plesalo mlado in staro. Da indijskega Bollywooda in francoskega Louvra ne omenjam. Ali brazilskega strokovnjaka za marketing, pardon pisatelja, Paula Coelha. Še enkrat, kdaj vemo, da bo država propadala? Ko se kronično pojavljajo družbeni znaki, kot so stavke, ogroženost valute, zadolženost države, brezposelnost, propadajoča infrastruktura, polni zapori, nedelovanje javnega zdravstvenega sistema, pomanjkanje vodenja, premalo obrambnih sil, zastoj gospodarstva, veliko zabave. V stanju pred propadom država ne izpolnjuje svojih osnovnih funkcij; zagotavljanja varnosti in samospoštovanja. Obenem pa se loteva megalomanskih zabav, ki so same sebi namen. Kruha in iger.

Kultura in kreativne industrije so politični projekt. V ZDA ga nisem zasledil. Še več, ko Američanom razlagaš o kulturni politiki in kreativnih industrijah v Evropski uniji, te gledajo, kot da si padel z Marsa. ZDA pač imajo Hollywood. In Momo, Muzej moderne umetnosti v New Yorku, ki je kronski cilj vsakega, tudi evropskega umetnika. Tudi Črnogorka Marina Abramović in že pol Slovenec Frank Uwe Laysiepen Ulay, ki sta tam kraljevala lani, sta pokazala to.

Te dni je na večerjo v Pen klub prišel evropski direktor Googla. Vprašal je, kaj lahko Google naredi za Slovenijo. Odgovorili smo mu, da je s tem, ko je slovenščino uvrstil v prevajalnik Google translate, naredil več kot kdor koli od leta 1991 dalje.

Angela, Alenka in ...

Kaj vam je najprej padlo na pamet, ko ste slišali, da bo predsednica vlade Republike Slovenije Alenka Bratušek obiskala kanclerko Zvezne republike Nemčije Angelo Merkel? Da ne smete spregledati posnetka tega zgodovinskega trenutka. V petek, ko bosta obe dami defilirali pred častno četo nemške vojske v Berlinu? Zaradi dveh dam bo to posnetek mlajše slovenske zgodovine. Za anale. Kot takrat, ko se je George W. Bush ob odhodu iz Slovenije na vratih svojega predsedniškega boeinga strastno poljubljal s šefico protokola Ksenijo Benedetti. Kot takrat, ko je olimpionik Leon Štukelj na olimpijskih igrah v Atlanti blestel s predsednikom Billom Clintonom.

Ko je Janez Pavel II. mladini pri Postojni sporočil: papež ‘ma vas rad. Ko se je Janez Drnovšek s perjanico udeležil inavguracije bolivijskega predsednika Eva Moralesa. Tistega, ki je zaradi Snowdna pred dnevi pristal na Dunaju. Na omenjenih posnetkih se vse trese. Tudi ko bosta korakali Angela in Alenka, se bo vse treslo. Strumno, tako kot se mora. Jutri, v petek, se bo v Berlinu pisala zgodovina. Prvič, kar se kličemo za sosede, Germani in Slovani, Nemci in Slovenci, nas vodita dami. Vsaka na svoji strani. Angela tam v Berlinu in Alenka nas. Zato bo tokrat drugače. Saj veste, socialna dinamika je vedno drugačna, če je v prostoru dvajset moških ali pa devetnajst moških in ena dama. Manj egotripa je v zraku. Odnos z Nemčijo je bil vedno čaroben. Pa ne mislim samo na postavne Nemke in mlade Nemce, ki so v Jugoslaviji poleti drli na Jadran in netili najstniške ljubezni. Ali razstave Nemci in Maribor, ki jo je lani, prvič po drugi vojni, postavila Evropska prestolnica kulture. In jo je Frankfurter Allgemeine Zeitung postavil za vrh EPK. Kar je za Slovence France Prešeren, je za Nemce Georg Buchner. In naneslo je, da je zadnja Buchnerjeva nagrada, največja nemška nagrada za literaturo, lani bingljala po Mariboru. Buchnerjeva nagrajenka Felicitas Hoppe je na EPK povedala, da zgodbe osmišljajo. Preberite njeno zadnjo knjigo. Prevedeno. Kaj ji počne vrtnar na klopci v parku v prvem poglavju. Ker je pač potrebovala. Nemčija je zgodba sama po sebi. Ko smo rekli Nemci, smo mislili na nemško govoreče. Tudi Avstrijce. Nemško govorečih Slovencev, kočevarjev, sem nikoli nismo prištevali. Ker smo zanje izvedeli šele v osemdesetih. Kot za pesnika Ottokarja Kernstocka, še vedno častnega občana Maribora, očeta nacistične himne. Ta je zapisal: V Marburg nikdaj ne pridre naj trum slovanskih divji zbor. Dobro to opišeta literata Tone Partljič in Andrej Brvar v lani uprizorjenem muzikalu Otroci z Lenta. V jugoslovansko-nemškem Mariboru leta 1940. Skupaj bi morali zbrati dovolj denarja in posneti nemško-slovenski film po tej zgodbi. Pariral bi vsakemu hollywoodskemu spektaklu. Maribor je edini ostal v slovenski državi od Župančičevih štirih mejnikov. Celovec, Gorica, Trst, Maribor. Na južni strani nemškega morja, ki se začne pri Baltiku in neha pred Mariborom. Nekoč je imel cilje do Jadrana. Današnja Slovenija je bila tisočletje, od Frankov dalje, del svetega rimskega cesarstva. Meja je bila že v času karantanskih knezov na Kolpi. Čeprav nas moderni zgodovinski spomin uči drugače, so Nemci bili v kritičnih trenutkih slovenski zavezniki.

Niso nam čuvali samo Primoža Trubarja, utemeljitelja slovenskega jezika, ko je kot lutrovec prebegnil v Tūbingen. Temveč tudi mariborskega gimnazijca Jožeta Pučnika, utemeljitelja moderne slovenske države, ki ga je Titov komunistični režim najprej zaprl, nato pa izgnal. Brižinske spomenike, prvo pisano slovensko besedo v latinici, nam prav tako čuvajo že tisočletje. Tako kot nam Evropejcem čuvajo svojo nemško marko. Samo da so jo v Frankfurtu preimenovali v evro. Mimogrede, hvala bratom Bolgarom. Na zadnjem bankovcu za 5 evrov je tudi cirilica. Pisava Cirila in Metoda. In kot kaže, bodo Nemci veliki zavezniki tudi pri prostocarinskih pogajanjih med EU in ZDA. O odprtju največjega trga na svetu brez carin. Samo če bodo v globalni kuhinji obstali Nemci in Francozi, bomo tudi Slovenci. Samo da bo prostora še za kak Mercator, Slovenske železnice, Luko Koper, Telekom, Slovenske elektrarne. Ne pa samo za BMW, Mercedes in Siemensove vlake. Iz te več kot tisočletne perspektive se zdita Hitler z nacisti in Tito s komunisti epizoda.

Tragična epizoda s tistim avstrijskim malarjem, ki je zaradi svojih travm napadel najprej nemško demokracijo, nato pa ves svet. In s svojo ljubico v berlinskem bunkerju storil samomor. No, Nemci so imeli še manjšo epizodo s komunistom Erichom Honeckerjem, ki je vzhodne Nemce obdal kar z visoko žico. Berlin pa z betonskim zidom. Za pisatelje pa zgradil pisateljski dom, ki se ga še danes spominjajo nekateri slovenski pisatelji. Vse je o epizodi povedal Tito takratnemu nemškemu kanclerju Brandtu, ko sta v sedemdesetih v Hamburgu srkala viski in kadila cigare. Brandt je Tita vprašal, kako bi se končalo, če bi Tito ostal v Hamburgu, kjer je delal pred drugo vojno. Tito je odgovoril, da bi postal velik kapitalist. Toliko o kariernem komunistu, sinu slovenske matere, za katerega je matematik, slovenist in zgodovinar ddr. Grdina izračunal, da je zmanjšal populacijo Slovenije za 10 odstotkov. Tiste, ki jih ni pobil, je pa izgnal. Največ v zgodovini. Je pa v drugi svetovni vojni na ozemlju Slovenije padlo štiri tisoč nemških vojakov. Seveda tu niso šteti tisti Slovenci, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko. Kaj vam je najprej padlo na pamet, ko ste slišali, da bo Alenka obiskala Angelo? Vem, kaj bi rekel dramatik Tone Partljič. Nekoč je že na TV dejal, da ga zanima, kako je vse to videti pri Angeli Merkel … Tudi mene v prvi vrsti zanima, katera ima večje. Davke. Takšne, kot jih določa Angela svojim, bomo slej ko prej imeli tudi mi, ki nam vlada Alenka. Kot pred tisoč leti v svetem rimskem cesarstvu …

Od veljaka do bedaka

Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati, mu zaupati. Cilj dosežejo, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo.

Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, zahtevajo, da odstopi. Vodja, menedžer, »lider«. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem, razen tebe, in ti ga nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, vse že tako ali tako vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert D. Kaplan, redni profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. Sicer avtor knjige Kaj bi povedal osebi v ogledalu, svetovalec Baracka Obame ter tisti podpredsednik Goldman Sachsa, ki so ga izplačali (z gotovino in ne z delnicami) tik pred zlomom Wall Streeta in stečajem Goldman Sachsa. Izplačali pa so ga, ker je opozarjal na nesmisle. Po zlomu 2008 so ga spet povabili reševati Wall Street.

Ikarusov previsoki let

Zadnje desetletje smo Slovenci preživeli v senci zgodb o visokoletečih vodjih. Moramo si priznati, da je celotna družba strmela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Samo nebo jim je bilo meja. Samo spomnimo se, kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je en časopis pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteoritno vstopila najprej v vodenje politike, nato pa v gradnjo države. Drugi časopis, iz Ljubljane, je v nebo koval predsednika Nogometnega kluba Olimpija, Ivana Zidarja. Nekoč graditelja avtocest in direktorja SCT, zdaj v stečaju. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka. Nekoč lastnika Viatorja & Vektorja. Zdaj v stečaju. Pa vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je čez noč postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda – kot Ikarus so poleteli previsoko. Kot Ikarusu jim je sonce zažgalo krila. Škandali so jih v trenutku pognali z višav. Padli so hitro in zelo močno. Tudi številni drugi vodje, ne samo v poslu in gospodarstvu, ampak tudi v politiki, cerkvi in medijih so se našli v podobnem prostem padu na zobe. V nekem trenutku so bili gospodarji svoje in številnih usod. V naslednjem so se znašli na tleh in se čudili, kako je to mogoče. Na prvi pogled so kanglerji, hilde, pavčki nesrečni kandidati za sinonim hitrih in neplemenitih padcev. V njihovih bleščečih in vzpenjajočih se karierah so zvezdniški vodje ponavljajoče poudarjali svoj um, sposobnosti in zagon. Dokazovali so svojo spretnost pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Investitorji so jim dobesedno verjeli na besedo. Zaposlene so očarali. Da o tem, kako so s svojo karizmo, vizionarstvom in čutom za strategijo vplivali na medije, niti ne govorimo. Zdi se, da so šele, ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.

Roderick M. Kramer, profesor na stanfordski visoki poslovni šoli, je raziskoval napake uspešnih vodij, ki čez noč zgrmijo z višav na zobe. Sindrom je poimenoval »od veljaka do bedaka«: kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost. In ali ni mogoče morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri? Kot raziskovalec in svetovalec je raziskoval proces vzpona vodij v vrh. Odkril je, da obstaja nekaj takega, kar bi lahko imenovali »sila, ki pogosto globoko spremeni ljudi«. Ta sindrom bi najlažje opisali s frazama »zmagovalec pobere vse« ali »najlepša si v deželi tej«.

Kršenje pravil in medijska percepcija

Elitni igralci in zmagovalci pričakujejo vse. A pogosto končajo brez vsega. Ko se posameznik v svojem poklicu prebije na vrh, je prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kakršni sta prevzemanje tveganj in kršenje pravil, pogosto zaželeni. Percipirani sta kot pokazatelja dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takemu ravnanju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva.

Sindrom »najlepša si v deželi tej«: vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji imamo tu posebno pomembno vlogo. Marsikomu znamo zamegliti um.

Tudi sam sem v svoji karieri poslovnega svetovalca velikokrat naletel na koga, ki je namesto realnosti priznaval medijsko percepcijo. In ta je seveda drugačna od realnosti. Padci so bili strašni. Nekdo, ki se mu je zgodila pot od veljaka do bedaka, je padec opisal, da se mu zdi, kot da je nekaj ugrabilo njegovo telo in vedenje. Tako v osebnem kot poslovnem življenju.

Preprostost

Pri nas v Sloveniji se je zgodilo še za korak več. Zdi se, da je celotna družba zapadla v izoliranost in nezmožnost učenja. In padla na zobe. Po uspešnem vstopu v EU in prevzemu evra je postalo samoumevno, da smo zmagovalci. Razviti. Balkanski tiger. Pravzaprav je vsa Evropa zaspala na lovorikah padca Berlinskega zidu. Popadla nas je izoliranost (ukvarjali smo se sami s sabo, s širitvijo) in nezmožnost učenja (ne samo, da vsa rokodelska dela opravijo Kitajci in Indijci, zdaj »opravljajo« že razvoj). Vse skupaj se je vrnilo kot bumerang. Delovnih mest doma preprosto nimamo dovolj. Preselili smo jih na Kitajsko. Ekonomska veda je objektivna in nujna in velja ne glede na čas in prostor. Od osemdesetih let, ko je bil Marxov kapital skoraj temeljno delo politične ekonomije, pa do danes, ko profesor Clayton Christensen, guru harvardske poslovne šole, govori, da kapital s tem, ko povečuje produktivnost, zmanjšuje število delovnih mest v branži. In da brez inovacij ni napredka.

Vodje potrebujejo odnos. Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati in mu zaupati. Ljudje lahko dosežejo cilj le, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo. Vodeni zaupajo vodji glede na to, koliko se trudi, in ne glede na to, koliko zna.

Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Preprostost je odgovor. Živimo tako kot takrat, ko smo začeli. Kot je dejal investitor Warren Buffett, zdaj eden najbogatejših na svetu, moj življenjski slog je enak kot pred 40 leti.

Vojska, marketing in PTSM

Odšel je Boris Strel. Velika smučarska zvezda naše mladosti. Poslovnež. Še januarja mi je radosten, kar na televizijskih Pogledih Slovenije, neposredno s stadiona Zlate lisice zaupal, da je Smučarski zvezi predlagal program revitalizacije bivših zvezd, kot je Primož Peterka. Če program poteka, ne vem. Ne sprašujem smučarjev, ali je Boris storil samomor zaradi poslovnega neuspeha. Nikoli ne bomo izvedeli, čemu se je pognal v onstranstvo Danilo Slivnik. Novinarski nagrajenec. Ko je bil direktor Dela, smo z njim začeli pogajanja za odkup Marketing magazina, ki ga pravkar berete.

Te dni je prostovoljno odšel tudi Dare Sadar. Vladar prvega in pravega borznega parketa iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vse nas je učil osnov kapitalizma. Vsi so se očitno zlomili pod težo. Enako kot vojaki, ki se vrnejo s fronte in zbolijo za posttravmatično stresno motnjo (PTSM). Poslovna Slovenija je zadnjih dvajset let podobna velikemu bojišču. Z veliko mrtvimi in ranjenimi. Brez generalov na bojišču, ki bi nas znali poučiti o nevarnosti travm.

Dr. Martin Seligman, že trideset let znan kot oče pozitivne psihologije, je razvil program, ki uči odpornosti na travmatične situacije (Harvard Business Review, april 2011). Verjame, da lahko poslovneži veliko prispevajo k uporabi in izvajanju programa. Do danes je preizkušen na več kot milijon posameznikih po vsem svetu. In to v organizaciji, kjer so travme nekaj vsakdanjega. V ameriški vojski. Veliko vojakov se bori s posttravmatično stresno motnjo, veliko pa jih je tudi okrevalo in ponovno uspešno zaživelo. Nam bližje in bolje poznane so motnje posameznikov, ki so oboleli za PTSM po zadnji vojni v Sloveniji in vojnah na Balkanu. Na Hrvaškem bi naj bilo obolelih za PTSM več tisoč. Veliko je samomorov. Ameriška vojska si je z generalom Georgeom Caseyem, ki je vodil mednarodne sile v Iraku, postavila temelje za boj proti PTSM. Vojski je dobesedno ukazal, da začne meriti odpornost in učiti pozitivno psihologijo. Ter krepiti vojake tako fizično kot psihično. Projekt deluje zadnja leta pod delovnim nazivom Comprehesive Soldier Fitness (CSF). Iniciativa je stala 144 milijonov dolarjev in je sestavljena iz treh delov: testa psihološke vzdržljivosti, tečaja izboljšanja vzdržljivosti, poveljniškega treninga psihološkeodpornosti (Master Resilience Training, MRT). Temelji na pozitivnih čustvih, sodelovanju, odnosih, iskanju prednosti, doseganju ciljev. Program CSF ima preprost cilj – zmanjšati število tistih, ki zapadejo v travmo. Posebej zanimiv je poveljniški trening psihološke odpornosti MRT. Namenjen je poveljnikom in ostalim vodjem.

Pravzaprav je to trening menedžmenta, ki poučuje vodje, kako osvojiti psihološko odpornost in kako znanje prenesti na podrejene. Vsebina MRT je sestavljena iz treh sklopov: izgradnje mentalne žilavosti, izgradnje pomembnih prednosti, izgradnje močnih odnosov. Izgradnja mentalne žilavosti se prične z ABCD-modelom. C (čustvene posledice) ne izhajajo neposredno iz A (nesreče), ampak iz B (prepričanja o nesreči). Vodje se v programu usposobijo za D (kako hitro in učinkovito odpraviti nerealna razmišljanja o nesreči).

Seligman je program pred časom začel ponujati tudi korporacijam. Trideset let znanstvenih raziskav je odgovorilo na mnoga vprašanja o travmah. Seligman ni ugotovil samo, kako ločiti tiste, ki se bodo po padcu pobrali, od tistih, ki bodo kolapsirali. Prav tako je ugotovil, kako usposobiti tiste, ki so nagnjeni k morebitnemu kolapsiranju in depresiji, da osvojijo veščine, da se jim to ne bi zgodilo.

Raziskave so potrdile, da krivulja človeškega obnašanja v izrednih situacijah sledi normalni porazdelitvi. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Seligman s poskusi ugotovil, da je nemoč priučena. Skratka, tisti, ki zapadejo v nemoč, so se tega priučili.

S poskusi na živalih in ljudeh je ugotovil tudi, da tretjina ljudi nikoli ne zapade v nemoč. Zakaj? Razlog je njihov optimizem. Tudi tega se da priučiti.

Naj omenim še nekaj. Od sošolcev na Harvard Business School so bili najvljudnejši prav tisti z vojaškimi izkušnjami. Pa naj bodo iz Iraka, Afganistana, z Balkana, iz Afrike, Indije, Brazilije, Izraela, Palestine, Egipta ali Rusije. Sicer je več kot polovica slušateljev programa za lastnike in predsednike podjetij imela tako ali drugačno obliko vojaške izobrazbe.

Kdor visoko leta, nizko pade

Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, odstavijo. Vodja, menedžer, lider. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem razen tebe in ti tega nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, tako ali tako že vse vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert Kaplan, profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. Sicer avtor knjige Kaj bi povedal osebi v ogledalu, svetovalec Baracka Obame in tisti podpredsednik Goldman Sachsa, ki so ga izplačali (z gotovino in ne z delnicami) tik pred zlomom Wall Streeta. Izplačali pa so ga, ker je opozarjal na nesmisle. Po zlomu 2008 so ga povabili nazaj reševati Wall Street.

Zadnje desetletje smo Slovenci preživeli v senci zgodb o visoko letečih vodjih. Moramo si priznati, da je cela družba strmela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Samo nebo jim je bilo meja. Spomnimo se, kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je Večer pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteorsko vstopila najprej v vodenje politike, nato pa gradnjo države. Ljubljanski Dnevnik je v nebo koval predsednika Nogometnega kluba Olimpija Ivana Zidarja. Nekoč graditelja avtocest in direktorja SCT, ki je danes v stečaju. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka. Nekoč lastnika Viator Vektorja. Zdaj v stečaju. Spomnimo se vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je preko noči postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi drugi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda kot Ikar so poleteli previsoko. Ikarju je zažgalo krila sonce, padlim vodjem pa slava. Škandali so jih v trenutku pognali iz višav. Padli so hitro in zelo močno. Tudi mnogi drugi vodje, ne samo v poslu in gospodarstvu, ampak tudi v politiki, cerkvi in medijih, so se znašli v podobnem prostem padu. V nekem trenutku so bili gospodarji svoje in mnogih usod. V naslednjem so se znašli na tleh in se čudili, kako je to možno. Na prvi pogled so Kanglerji, Hilde, Pavčki nesrečni kandidati za sinonim za hitre in neplemenite padce. V njihovih bleščečih in vzpenjajočih se karierah so zvezdniški vodje ponavljajoče poudarjali svoj um, sposobnosti in zagon. Dokazovali so svojo spretnost pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Investitorji so jim dobesedno verjeli na besedo. Zaposlene so očarali. Da o tem, kako so s svojo karizmo, vizionarstvom in čutom za strategijo vplivali na medije, niti ne govorimo. Zdi se, da so, šele ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.

Roderick M. Kramer s stanfordske poslovne šole je raziskoval napake uspešnih vodij, ki preko noči zgrmijo iz višav na zobe. Sindrom je poimenoval »od veljaka do bedaka«. Kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost. In ali se ne da morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri? Kot raziskovalec in svetovalec je raziskoval proces vzpona vodje na vrh. Odkril je, da obstaja nekaj takega, kar bi lahko poimenovali sila, ki pogosto globoko spremeni ljudi. Najlažje bi to opisali kot sindrom »zmagovalec pobere vse« in »najlepša si v deželi tej«. Elitni igralci in zmagovalci namreč pričakujejo vse. A pogosto končajo prav brez vsega. Dejansko je posameznik, da se prebije na vrh v svojem poklicu, prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kot sta prevzemanje rizika in kršenje pravil, pogosto zaželeni in sta percipirani kot pokazatelj dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takemu vedenju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva. Zakaj pa »najlepša si v deželi tej«? Vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji imamo tu poseben pomen. Marsikomu znamo zamegliti um. Tudi sam sem v svoji karieri poslovnega svetovalca mnogokrat naletel na koga, ki je namesto realnosti priznaval medijsko percepcijo. In ta je seveda različna od realnosti. Padci so bili grozoviti. Nekdo, ki se mu je zgodila pot od veljaka do bedaka, je padec opisal, da se mu zdi, kot da je nekaj ugrabilo njegovo telo in vedenje. Tako v osebnem kot poslovnem življenju.

Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Odgovor je v preprostosti. Živimo tako kot takrat, ko še nismo bili na vrhu. Kot je dejal investitor Warren Buffett, eden najbogatejših na svetu, sam živi kot pred štiridesetimi. Desetletja raziskav nakazujejo, da ljudje niso uspešni v napovedovanju tega, kako se bodo odzvali v novi in intenzivni situaciji.

ponedeljek, 16. marec 2009

Božidar Novak Direktor Podjetja Tveganega Kapitala


Marca leta 2009 je podjetje “Skladovnica kreativne industrije” pridobila vsa potrebna soglasja Ministrstva za gospodarstvo za dejavnost družb tveganega kapitala. Za razliko od ostalih družb poslovnih angelov in tveganega kapitala, se bo skladovnica kreativne industrije posvečala vlaganjem v mlada podjetja, ki svoje priložnosti iščejo na trgu novih tehnologij, spleta in oglaševanja. Poleg financiranja bo družba tveganega kapitala, pod vodstvom Božidarja Novaka, obetajočim, mladim podjetnikom v izbranih dejavnostih nudila tudi multidisciplinarno znanje področij vodenja in upravljanja podjetij. Skladovnica kreativne industrije razpolaga s ključnimi znanji uspešnih podjetnikov tako iz Slovenije kot iz tujine. Z dejavnostjo spodbujanja inovativnih podjetij bo družba paralelno skrbela tudi za prenos znanja in izkušenj uveljavljenih podjetnikov in podjetniških modelov na trgu na podjetniški podmladek Slovenije in kasneje regije.

video

Božidar Novak je mnenja, da morajo tudi podjetja v kreativni industriji voje poslovne funkcije in lastniška razmerja čim hitreje zastaviti kar najbolj učinkovito, da bi bila uspešna na trgu. Pri tem jim Skladovnica kreativne industrije lahko pomaga s 3 milijone evrov lastnih sredstev, s preko 300 milijonov britanskih funtov tujih sredstev in neprecenljivo zalogo znanja ter izkušenj vodilnih poslovnežev iz Evrope.

Arhiv spletnega dnevnika