Tomažu Šalamunu. Prijatelju.

Tomažu Šalamunu. Prijatelju.
Naveličal si se podobe svojega plemena, prijatelj. In odšel. Za vedno. Hvala ti za veliko Tomaž. Sosed iz Nazorjevega trga 2, v Kopru. Ko sva še ne tako dolgo nazaj ždela v restavraciji Pen kluba v Ljubljani, je Oli postregla legendarna jetrca. Ne bom zapisal, zakaj sva odšla na teraso. Mrzo je bilo. To pa bom zapisal. Ponosen si bil, da si Ptujčan po dedu. Ptujskemu advokatu. Govoril si o babici, ali prababici, ki je bila Nemka in je znala samo nemško. Da imata z Ludvikom, nekdanjim rektorjem in poslancem, isto babico. In da si Koprčan. Ker je oče dobil stanovanje v tistem elitnem luškem bloku, danes tik ob Italjanskem konzulatu. Z dvema balkonoma. En je zrl na Luko, drugi pa na kafe koprskega župana. Republica di Popo, na veliko piše ne njem. Zelo poetično in kreativno. Tomaž, nisi mi uspel povedati. Končati stavka. Če so Kitajci izdali tista tvoja zbrana dela. Kakorkoli, tam kjer si sedaj, je poezija ena. Brez jezikov. In univerzalna. Nekje med Velikim pokom in danes. Letos so odšli pravi dedi. Tako pravimo na Pohorju. Tudi Franjo je odšel. Oče. Kovaški mojster iz velikega parnega kladiva v delavnicah Cesarjevih železnic v Mariboru. Zagotovo se srečata. Se srečamo. O tvojem zaporu zaradi Mačka in cipermana, ko so te skupaj z Jožetom Pučnikom zaprli, pa drugič.
Drži se Tomaž. Tvoj Božidar