Od veljaka do bedaka

Gašpar Gašpar Mišič mi je všeč. Je pravi literarni lik. Prav prirasel mi je k srcu. Pridobil si je simpatijo, kot šibkejši. Vsi pljuvajo po njem. Novinarji se delajo norca iz njegove parafraze, da bi njegova stranka lahko poslovala celo med pingvini. Drugi so mu obesili, da je državni sekretar za specialne projekte. O njegovem dvojnem imenu je toliko zgodb, da sodijo na Dneve poezija in vina, ki te dni potekajo na Ptuju. Da se je nekoč imenoval Nedeljko, da je pravzaprav iz Đakova, do tega, da obvladuje obalno podzemlje. Da je velik del nepremičnin v Piranu v njegovi lasti. A tem tračem pač ni verjeti. Imajo, po Bronislawu Malinowskem, samo socialno funkcijo osmišljanja naših odnosov.

Gašpar Gašpar je dokončno zablestel v mojih očeh, ko je Slavku Bobovniku v Odmevih kar po telefonu razložil, da sebe ne ceni za 5, ampak za 5 +. In da je seveda daleč najboljši kandidat za vodenje Luke. Na tviterju so mu napisali, da na fakulteti 5 + pomeni nezadostno … Paradigma Gašparja Gašparja Mišiča ni ne komunikacijska ne politična. Ne piarovska ne kadrovska. Ima pač opraviti samo z zdravo pametjo. V naših krajih se je vedno politično kadrovalo. Pa naj gremo nazaj do starih Slovanov, Frankov, Bogomile. Ali Franca Jožefa, kralja Petra, Tita in Kardelja, Kučana in vseh tistih, ki so to počeli zadnjih dvaindvajset let. Tam (za mlajše Tovarna avtomobilov Maribor) je nastal, ker je Hitler želel izdelovati letalske motorje v nemškem Marburgu. In vodili so ga iz Berlina. Nafta Lendava je do leta 1990 sodila pod ingerenco Beograda. Vse o tem je tako ali tako pred smrtjo povedal Niko Kavčič, partizan, ki je po vojni ustanavljal Luko Koper, Splošno plovbo, banke …

Skratka, tisočletja so bili “direktorji” vazali, ki so dobili v fevd politično moč. Pa naj bo z Dunaja, iz Beograda, Rima. Ali Ljubljane zadnja desetletja. Večina gospodarske lastnine je bila državna in zato je bilo kadrovanje politično. Slovenci si svoje prvotne privatne akumulacije kapitala preprosto nismo uspeli ustvariti. Če pa smo jo že, smo jo tudi kmalu uničili ali podržavili. Kot to piše Drago Jančar v svojem romanu To noč sem jo videl. In kaj je tu kriv Gašpar Gašpar Mišič? Nič. Razen da ni opazil, da so se časi spremenili. Konec devetdesetih smo na Finskem izvajali projekt za Nokio. Celo na Petrol smo vozili finske podjetniške svetovalce. In pred petnajstimi leti je bilo na Finskem najbolj popularno, da vsi izrivajo politiko iz nadzornih svetov.

Skratka, kar so naredili Finci pred petnajstimi leti, čaka Slovence danes. Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati, mu zaupati. Cilj dosežejo, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo. Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, zahtevajo, da odstopi. Vodja, menedžer, “lider”. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem, razen tebe, in ti ga nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, vse že tako ali tako vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert D. Kaplan, profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. In svetovalec predsednika Obame. Moramo si priznati, da je celotna družba do nedavnega stremela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je časopis pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteoritno vstopila najprej v vodenje politike, nato pa v gradnjo države. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka, nekoč lastnika Viatorja & Vektorja. Zdaj v stečaju. Pa vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je čez noč postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda – kot Ikarus so poleteli previsoko. Kot Ikarusu jim je sonce zažgalo krila. Škandali so jih v trenutku pognali z višav. Padli so hitro in zelo močno. Zdi se, da so, šele ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.Kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost? In ali ni mogoče morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri?

Elitni igralci in zmagovalci pričakujejo vse. A pogosto končajo brez vsega. Ko se posameznik v svojem poklicu prebija na vrh, je prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kakršni sta prevzemanje tveganj in kršenje pravil, pogosto zaželeni. Percipirani sta kot pokazatelja dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takšnemu ravnanju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva. S sindromom “najlepša si v deželi tej”: vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji znamo marsikomu zamegliti um.Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Preprostost je odgovor. Živimo tako kot takrat, ko smo začeli. Kot je dejal investitor Warren Buffett, zdaj eden najbogatejših na svetu: Moj življenjski slog je enak kot pred 40 leti. Tega, da je ta Warren bogatejši od sekretarja Gašparja Gašparja, ni treba posebej poudarjati.